Detajl slike Sodba (2023)
Mauricij je bil prelep, nadobuden mladenič, poln življenja. V njegovih očeh je sijala iskra, njegov obraz je bil mehak, skoraj brez gubice. Rad se je smejal, njegovi zobje so se lesketali, ljubil je življenje.
»Mauricij, kaj si v življenju najbolj želiš?« ga je vprašalo demonsko bitje.
Mauricij je ta glas slišal v sebi, kot da je del njegovih misli, zato mu je povsem naravno začel odgovarjati.
»Želim si sreče,« je dejal. »Želim si, da bi se dobro počutil, da bi bil sprejet, da bi bil preprosto vesel in zadovoljen.«
Mauricij je naivno ljubil življenje, ni pa še poznal njegovih pasti. Vedel je le, da želi vse življenje ostati srečen in zadovoljen. Čeprav je deloval kot srečen mladenič, je globoko v njem zevala tiha žalost. Hrepenenje po nečem višjem, boljšem. Iskal je občutek brezpogojne sprejetosti in ljubezni, hlastal je po njem. Zdelo se mu je, da tega v življenju ni nikoli zares prejel od nikogar.
Zato mu je demon zvito predlagal:
»Mauricij, jaz ti lahko dam ta občutek, ki ga iščeš.«
Glas mu je znova jasno odmeval v mislih, kot da bi bil njegov lastni. Mauricij mu je zato odgovoril:
»Da, želim si tega. Povej mi, kam naj ti sledim, da ga najdem.«
Demon je Mauricija prijel za roko. Ovil ga je v najbolj dišeče cvetlice, tako omamno dišeče, da se je Mauriciju od njihovega vonja že vrtelo. Sprejel je ponudbo in se predal. Bilo je tako dobro. Končno je dobil občutek, ki ga je iskal vse življenje, že od otroštva dalje.
In spet. In spet.
Glas v njem mu je vedno znova veleval, kako lahko ta občutek znova najde.
Potem pa je Mauricij dojel.
Postal je odvisen od mamil, od heroina in kokaina. Minila so leta. Njegov obraz je postal utrujen in zguban, lica so mu upadla. Ni se več smejal, saj ga je bilo sram, ker mu je večina zob izpadla. Življenje je zasovražil, ker je bil strašno osamljen. Izgubil je sleherni občutek veselja in radosti.
Takrat je dojel, da mu je glas v njem lagal. In da to sploh ni bil njegov glas.
A bilo je prepozno.
Glas ga je že zapeljal.
Detajl slike Sodba (2023) prikazuje trenutek, ko Mauricija zapelje demon omame, ki se druži z lisico — simbolom zvijače, ukane in zapeljevanja naših notranjih glasov. Ti glasovi nas lahko vodijo k dobrim ali slabim odločitvam.
Motiv prikazuje mladeniča, ki je poslušal napačne glasove v sebi, jih sprejel za svoje in jim sledil. Pošast simbolizira notranji glas, ki ga je vodil v pogubo, lisica pa zapeljivo moč tega glasu.
Mauricij je skoraj nag, kar simbolično prikazuje človekovo ranljivost. Motiv je simbol slehernega človeka, saj vsi iščemo zadovoljstvo, srečo in izpolnitev. Prikazuje, kako lahko v tem iskanju zaidemo in izgubimo tla pod nogami.
Ta motiv je posvečen vsem, ki so zašli v kakršnokoli odvisnost ter pri tem ranili ljudi okoli sebe — najbolj pa sebe in svojo dušo.