Detajl iz slike Potrošniki (2026)
Za okroglo mizo sedijo dva prašiča, mlad, lepo oblečen moški, mlada dama in papež. Vsem streže veliki hudič. Na mizi je nekaj krožnikov z okusno hrano.
Ta simbolni prikaz visoke družbe na nekoliko porogljiv in hkrati komičen način razkriva hinavščino in podlost, ki se skrivata za lepo urejenimi posamezniki, zbranimi ob mizi. Prašiči kot simbol požrešnosti nedvomno ponazarjajo nenasitno lakoto po materialnem bogastvu, ki je očitno prisotna na različnih ravneh višjih družbenih slojev. Z mize grabijo hrano, zanimivo pa je, da so med postreženimi jedmi tudi svinjska rebrca. Očitno bodo »požrli celo sami sebe«, saj jih žene nenasitna lakota po denarju in oblasti.
V njihovi družbi je tudi mlad, elegantno oblečen moški. Z damo vzpostavljata na prvi pogled komaj opazen dialog, zato se zdi, da nista zgolj običajna znanca. Dama se nasmiha, kot da ji je na gostiji zares prijetno. Toda ob pozornejšem opazovanju je njen nasmeh videti kot režanje ob slasti, ki jo v njej vzbuja ves blišč. Predstavlja babilonsko vlačugo, znano prevarantko.
Poleg nje sedi papež, ki nekoliko zamišljeno strmi v mizo. Ali opazuje hrano, ki mu jo je postregel sam hudič? Zdi se, da jo uživa povsem zavestno; privoščil si je celo sladico pred glavnim obrokom. Kakorkoli že, hudič je videti ponosen in zadovoljen, saj se zdi, da mu je streči tej druščini v pravo zadovoljstvo.
Zavedena družba, ki na vodilnih položajih ohranja oblasti željne »prašiče«, je nemara znana vsem, ki so kdaj brali Orwellovo Živalsko farmo. Čeprav te družbe v prizoru ne vidimo neposredno, lahko prepoznamo njene domnevne vodilne strukture, predstavljene v obliki različnih figur. Mladi moški simbolizira bančni sistem, mlada dama Vatikan oziroma Katoliško cerkev, papež pa predstavlja njenega najvišjega verskega poglavarja. Prašiči ponazarjajo može, ki zasedajo najvišje položaje v prostozidarskih krogih. Hudič, Goethejev Mefisto, je tisti, ki živi in obstaja v vseh nas in ga lahko hranimo, dokler ne zraste tako velik, kot je ta na sliki.
Velja omeniti, da je celotna slika z naslovom Potrošniki, katere del je tudi opisani detajl, pravzaprav razmislek o postmoderni družbi kot taki: o ljudstvu, ujetem v materializem in kopičenje izdelkov, ter o nenehnem oglaševanju, ki sporoča: »Kupi še to in boš odrešen!«
Ta prizor je poskus prikaza in razmisleka o tem, kdo zaseda najvišje položaje ter kdo v dolgi verigi potrošnikov v resnici gospoduje in prevladuje. Njegov namen ni ustvarjanje zarot ali izrekanje obtožb, temveč ironičen in dovolj nazoren prikaz domnevnega ozadja moči.
Seveda pa smo lahko vsi prašiči – odkrito požrešni in naduti. Lahko se skrivamo za papeškimi oblačili, pa se kljub temu sladkamo z dobrotami neustavljivega kapitalističnega stroja. V tem smislu je prizor metafora za vsakega posameznika in nas postavlja pred vprašanje: »S čigave mize boš jedel?«